□ Učna pot: Po poti suhih hrušk in kraških pojavov

….

  Poti so naša preteklost in prihodnost. Našo je čas že močno zabrisal. Prehodili smo jo znova in na njej spoznali del krajevne zgodovine, prvič okusili kuhane suhe hruške, prvič videli in slišali, da košček skrivnostnega kraškega sveta leži kar pred našim domačim pragom. Kadar po izhojenih stezicah, hribih in dolinah hodiš s prijatelji, je pot krajša, zabavnejša in ostane prežeta z nepozabnimi vtisi.

  IZHODIŠČE: parkirišče pri Podružnični OŠ Topol (krožna pot)

  DOLŽINA POTI: 2 h 10 min brez postanka

Od parkirišča se podamo mimo mlake do prvega križišča, v katerem najdemo kapelico in kažipot.

1. KAPELICA

Uradnih podatkov, kdaj in zakaj je bila kapelica postavljena ter kdo jo je postavil, nismo našli. Kolikor daleč nazaj seže spomin ljudi, je stara najmanj 200 let. Zunanjo, zahodno stran kapelice krasi freska sv. Florjana, vzhodno pa freska Brezmadežne Marije z rožnim vencem v roki. Na notranji, zahodni strani najdemo fresko Sv. Jakoba s popotno palico in culo, na vzhodni strani pa sv. Katarino s kolesom in z mečem. V kapelici stoji kip Srca Jezusovega.

2. SV. JAKOB STAREJŠI

Prvi mučenec med apostoli, obglavljen v Jeruzalemu. V 7. stol. so bile njegove kosti prenesene v Španijo. V srednjem veku so na božjo pot, ki je vodila tudi čez naše kraje, k njegovemu grobu v Santiago de Compostela romali tudi Slovenci. Velja za kmečkega svetnika. Na njegov god mora biti košnja opravljena, pšenica požeta in v kozolcu, ajda vsejana … Pozneje postane tudi zavetnik vseh romarjev. Od 12. stol. ga upodabljajo kot romarja z značilnim klobukom, s palico, torbo in čutaro. Po njem se posušena bučka z vodo, ki so jo nosili romarji za pasom, imenuje »jakobova flašca«.

3. SV. KATARINA

Mučenica, ki so jo mučili na kolesu. Iz njenega groba na Sinaju naj bi kapljalo olje s čudežno močjo. Po legendi iz 7. stol. je znala prepričljivo zagovarjati krščanstvo pred 50 učenjaki. Velja za zavetnico profesorjev, študentov, dijakov, zdrave pameti.SV.

4. FLORJAN

Rimski častnik, ki je v času Dioklecijanovega preganjanja prestal mučeništvo in bil vržen v reko Anižo. Upodobljen je kot rimski vojščak, ki z golido zliva vodo na gorečo hišo. Od 19. stol. je zavetnik gasilcev in mlinarjev. Velja tudi za priprošnjika pred sušo, povodnijo in vojsko.

5. KAŽIPOT

Na križišču vodijo poti proti cerkvi sv. Katarine in sv. Jakoba, Rogu in Jeterbenku, proti Slavkovemu domu in Golemu Brdu, Ravniku in Toškemu Čelu, Robežu, Grmadi in Tošču.

Naša pot pa nas vodi v vasico Belo, do kmetije odprtih vrat Pr’ Lenart. Pot nadaljujemo mimo gostilne Dobnikar, mimo kozolčkov in desnega odcepa za Robež.

6. SPOMENIK NOB

Spomenik je postavljen padlim borcem in umrlim v taboriščih od leta 1941 do 1945. Postavili so ga krajani na dan borca, leta 1978. Izklesal ga je France Tavčar. Kamniti podstavek in oblika griča sta delo krajana Jožeta Koširja starejšega.

Od spomenika se sprehodimo do kozolčka.

7. KOZOLČEK

Sporočilo na njem nas vabi na pot po bregovih – Dolomitovih vrhovih. Po makadamski cesti se lahko odpravimo proti Grmadi in Tošču, v svet zaščitenih rastlin kranjske lilije, Blagajevega volčina, jožefice in Clusijevega svišča, svet divjega petelina in gamsa.

  PUSTITE JIH ŽIVETI!

Za kozolčkom se po gozdni stezici povzpnemo do klopce.

8. OSTANKI II. SVETOVNE VOJNE

Trije betonirani podstavki v gozdu pričajo o nemško-italijanski okupacijski meji, ki sta jo okupatorja slovenskega ozemlja določila leta 1941. Les za žično ograjo so Nemci začeli pripravljati spomladi leta 1942. Ker jim je bila pri postavljanju meje hiša Valentina Kopača  (Štancarja) v Ravniku na poti, so jo podrli, njega s številno družino pa izselili in mu dali malo kočico v Gutah. Meja, ločena z bodečo žico in varovana z bombami, je bila dolga 171 km. Na našem področju je potekala v smeri od Toškega Čela, Ivovka, pod gostilno Dobnikar, nad Selišjem (naša stojiščna točka), čez peskokop, po grebenu Goljeka do Grmade, Tošča in naprej do Primorske. Raztezala se je od 30 do 40 m široko, ponekod celo od 100 do 200 m. Tudi na Toškem Čelu so stali 4 stebri, ki so bili med seboj oddaljeni 6 m. Na njih je stala lesena konstrukcija, s katere so okupatorji nadzorovali mejo. Mejo so redno nadzorovale tudi nemške patrulje. Nemci so imeli glavno komando v župnišču pri cerkvi Sv. Katarine. Med bivanjem so na zahodni steni zgradili bunker, ki so ga farani podrli, ko so obnavljali fasado.

Po grebenu pridemo na makadamsko cesto. Sledimo markaciji ali nadaljujemo po cesti. V kamnolomu zavije cesta levo in strmo navkreber, mimo odcepa za Grmado. Na prevalu se začne spuščati. Čez nekaj časa zagledamo na levi strani ceste znak za naselje Belo. Prispeli smo na Ojstrice, ki jih prepoznamo po številnih novogradnjah. Sledimo smerokazu Pr’ Lenart, ki nas po cesti pripelje do starega vaškega jedra na Belo.

9. VAS BELO

Belo je gručasto naselje, ki leži na nadmorski višini 683 m. Vas je bila prvič omenjena v urbarju za Polhov Gradec že pred nekaj več kot 500 leti, natančneje leta 1498. Zapis Nabela, Nabelin, Vinnderwela, An der Wella, An der Welli priča le o dajatvah, ki so jih bili vaščani dolžni plačati graščaku. Urbar hrani Arhiv Slovenije. Že pred 500 leti so vas sestavljale tri kmetije. Do danes so arhitekturno podobo ohranile vse tri skoraj v celoti. Domačija Pr’ Lenart je spomeniško zaščitena. Obsega stanovanjsko in preužitkarsko hišo, kaščo, hlev s senikom, čebelnjak, sušilnico za sadje, toplar, spominsko ploščo Liziki Jančar – Majdi.

Posebno pozornost pritegnejo umetelno izrezljana vhodna hišna vrata s portalom, ki nosi častitljivo letnico 1858. Občina Medvode jih je poimenovala zelena vrata glavnega mesta in so zaščitni znak Turistične zveze Medvode. Simbolizirajo vstop v zeleno zaledje občine Medvode, Krajinski park Polhograjskih Dolomitov, ki nudi možnost rekreacije in sprostitve od sodobne naglice utrujenim ljudem. Leta 2004 je domačija na stežaj odprla vrata utrujenim popotnikom. Posebnost, s katero se lahko okrepčamo na domačiji, so kuhane suhe hruške, ki jih sušijo v sušilnici še na tradicionalni način. Nekoč so jih v vasi gojili vsaj 36 različnih vrst!

Zelenke, rumence, rjavke, tepke, setniške, mokarce, kongresnice, vrhnčanke, putrne, šivovke, rožmarince, fajfarce, drobnice, jajčnce, štule, prsedovke, pšeničnice, plašarce, ipavke, ledarce, trnovke, špehule, vodenice, usranke, rančevke, bržiške, medgane, jakobke, krvojence, ceplence, sladkulce, ta suhe, dunajska slava, krhlovke, rovtarce, špurgarce.

Iz vasi nas kažipot usmeri v Žirovnik. Na začetku poti se nam na levi strani odpre čudovit pogled na prisojno polico, kjer ležijo od leve proti desni vasi Tehovec (Sv. Florjan), Brezovica (Sv. Jakob) in Topol (Sv. Katarina), vsaka s svojo cerkvico. Po kolovozu nadaljujemo pot do prvega gozdička in sledimo markacijam. Po senčnem gozdnem kolovozu se spuščamo navzdol vse do Hrastenic. Nadaljujemo čez dvorišča hiš do glavne ceste. Zavijemo levo čez most, gremo mimo asfaltiranega odcepa, ki vodi proti Osredku, Topolu (Katarini) in Belemu. Na naslednjem makadamskem odcepu spet zavijemo levo, kjer nas kažipot usmeri proti Sv. Katarini. Pot se vije v hrib. Na desni strani bomo kmalu zagledali manjšo naravno plezalno steno, opremljeno s klini. S ceste pred domačijo Seničar zavijemo levo na markirano stezo v gozdiček. Kmalu nad sabo zagledamo domačijo Ravnikar. Prispeli smo v Ravnik.

10. RAVNIK

Ravnik je manjša, a izrazita apnenčasta planota, razjedena s plitvimi vrtačami. V večini je poraščena z gozdom. Razteza se v smeri proti Toškemu Čelu. Del Ravnika, po katerem nas vodi pot, je odprta valovita travnata planjava, na kateri opazimo vrtačo.

11. VRTAČA

Vrtača je ena najpogostejših kraških pojavov. Nastane zaradi vode, ki pronica skozi razpoke v notranjost zemlje in raztaplja apnenec. Vrtača je skledaste oblike in ima ravno dno. Dno je pokrito z rdečo prstjo ali jerino. Rdeča prst ali jerina je tisti del apnenca, ki ga voda ni mogla raztopiti, zato se je počasi nabiral na dnu vrtače. Kmetom na krasu primankuje obdelovalnih površin, zato pogosto obdelajo dno vrtače. Neobdelane vrtače zarašča robidovje in grmičevje. Vrtača je v Ravniku nastala zaradi karbonatnih tal, ki so značilna za višja območja Polhograjskih Dolomitov. Apnenec je tu temno sive barve, zato je tudi zemlja črnikasta.

  ALI VEŠ: Na področju Ravnika ne moremo mimo dveh zanimivosti, ki nista neposredno na naši poti.

12. PODZEMNA JAMA MALINCA

Izredno lepa na tem območju je podzemna kraška jama Malinca, ki je v celoti zakapana. Medvoški jamarji pravijo, da ima vse, kar imajo velike jame. Na vhodu je kapnike poškodovala zmrzal. Kmalu po vstopu se jama počasi zoži. Prispemo do prvega brezna. Skozi njegove strme ožine se spustimo po 5 m dolgi lestvi. Sledi najtežji del. Z dna brezna vodi ozek blaten rov na vrh 17 m globokega brezna. S kar neprijetnim občutkom se spustimo 27 m globoko. Stene jaška so oblečene v sigo najlepših barv. Na dnu brezna sledimo nekdanjemu vodnemu toku. Vsepovsod kapniško okrasje, med drugim tudi tisto najredkejše – korale, ponvice vode in nenavadne tvorbe. Na koncu se jama slepo konča, zato je povratek nazaj možen le po isti poti. Jama je izredno težko dostopna. Njen ogled je možen le pod vodstvom izkušenih jamarjev.

13. APNENIČARSTVO

Ljudsko izročilo pravi, da so v Ravniku žgali tudi apno. Z njim so oskrbovali Ljubljano, ko so jo po hudem potresu, leta 1895, začeli obnavljati. Leta 1967 sta apnenico postavila še danes živeča Rudolf Malovrh in Ivan (Ivko) Setnikar. To apno je za gradnjo hiše uporabil tudi moj oče (op. p.). Apneničarstvo, tudi apnarstvo, žganje apna je postopek pridobivanja apna z žganjem apnenca pri temperaturi nad 900 °C. Apno so žgali v apnenicah. Prostor, kamor so jo postavili, so najprej poglobili za okoli 1,2 m. Sestavljena je bila iz velikega valjastega pletenega koša. Koš so spletli iz leskovih, bukovih in gabrovih palic. V premeru je meril od 4 do 4,5 m, v višino pa je segal od 6,5 do 7 m. Znotraj so ga obložili z ilovico. Na dnu koša so najprej iz kamenja sestavili obok s kuriščem, nato pa kamenje naložili v koš do vrha. Na vrhu so skale po 48 urah zasuli z od 10 do 15 cm ilovice, v katero so naredili zračnike. Skoznje so po 78 urah začeli sikati ognjeni petelinčki, kar je bilo posebej lepo videti ponoči. Apnenico take velikosti so štirje moški sestavljali deset dni, kurili pa od 6 do 7 dni. Iz nje so dobili od 21,5 do 22 ton apna. Apno so uporabljali v gradbeništvu, v strojarstvu, usnjarstvu, za beljenje bivališč, za gnojenje in konzerviranje jajc.

Mimo vrtače se povzpnemo po stezi čez travnik in v gozdiču sledimo smerokazu. Pri klopci zavijemo na levo. S steze pridemo na makadamsko cesto. Nadaljujemo naravnost. V križišču stoji kozolček z dobrodošlico. Zopet zavijemo na levo. Krožno pot sklenemo pri kapelici, ki smo jo že opisali na začetku poti. Zavijemo desno in po 100 m hoje ugledamo cilj: parkirišče pred Podružnično OŠ Topol.

 ….

  Učno pot smo raziskali Jan Maletič, Gregor Trampuš, Jan Kršinar, Mateja Čarman in Tobija Ogrizek pod vodstvom mentorice ge. Polone Kožlakar.

….

Domov home-oranž

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja