C_PREDMETI

 

….

Nogavice

Nogavice so bile spletene za partizana iz niti padala, ameriškega padalca .
(II. svetovna vojna, iz leta 1943)
 

Predmet je za fotografiranje posodil Jekler  Matevž  st – Iztok

PARTIZAN JOŽE IN NOGAVICE

Misel na nogavice je kar malo smešna. Nosi jih vsakdo, jih dnevno ali nekajkrat tedensko menja jih krpa ali pa zavrže.

  JOŽEVE so bile pa res nekaj posebnega. Dolgo si je belil glavo kako priti do nogavic, ki se ne bodo trgale. Bil je administrator v štabu artilerije IX korpusa / 31 divizije. Za počitek se je spravil v Planini nad Cerknem pod jablano k čiščenju uši, mimogrede pa je ugriznil tudi kako na pol zeleno jabolko. Od daleč se je bližal ropot avionov. Jezil se je rekoč: »Ja kdo hudiča pa me bo zdaj spravil izpod jablane«. Potegnil se je prav ob deblo, da ne bi bil viden in čakal. Bobnenje se je bližalo z nesluteno hitrostjo. Sam sebi je glasno in razločno dejal: »Jože zavezniška letala nam peljejo pomoč«. In res, prvo letalo je odprlo svoj trup in poizkusno padalo je letelo proti Cerknem. Kmalu je za njim priletelo še pet letal in ples nad Cerknem se je začel. V zraku je bilo pisano od raznobarvnih padal, na njih pa privezan tovor v posebnih kontejnerjih, obleka, hrana, orožje. Eno od padal je odletelo kar kak kilometer stran in ko je JOŽE prispel do njega, je postal sila nejevoljen. Na kontejnerju je pisalo » Samo za gospoda kapetana.«  Ta je bil iz BRITANSKE  vojaške misije pri IX. korpusu. Da bi odprl kontejner ni upal, ker je bilo to prepovedano in kaznivo pa si je zbral padalske svilene vrvi, jih porezal in odnesel s seboj. V tem času pa so prišli partizani po kapetanov kontejner in zagledali, cigarete, perilo, slaščice, obleke in prav res, celo topel kruh. Avioni so bili natovorjeni v BARIJU – Italija. Kaj hočemo, je tarnal, zavezniki imajo mi pa nimamo. Vseeno pa je bil vesel svilenih vrvi. Dekleta iz Cerkna in okolice imajo iz padalske svile bluze, jaz bom imel pa nogavice.

  Kar hitro jih je razpredel, jih navil v klobčiče in pričel nagovarjati bolničarke naj mu spletejo nogavice. Nekaj časa so se upirale in končno privolile v pletenje nogavic iz padalskih vrvi. Kako mu je to uspelo kljub prvotnemu uporu, je pokojni Jože odnesel s seboj. Gotovo jim je obljubil kakšno hrano za priboljšek k dnevu. In tako so leta 1944, v vasici PLANINA nad Cerknem, nogavice iz padalskih vrvi zagledale luč sveta. Jože je nosil nogavice vse do konca vojne, jih sam pral, sušil, krpati jih ni bilo treba, saj kljub dnevni uporabi niso pridobile nobene luknje, kar je razvidno na sliki. Uporabljal jih je celih 9 mesecev.

  Ko smo zbirali razen material za muzej, smo obiskali tudi učitelja Joža v Kranju. Mislili smo, da bo nogavice kar položil na mizo, pa smo se krepko zmotil. Stisnil je pest, udaril po mizi rekoč: «Tovariši, če me  mislite še naprej nadlegovati glede nogavic, se dvignem in grem. Iztok, nogavic ne dam. Te bodo last mojega sina. Oblegala so me razna muzejska društva, tudi iz tujine. Hoteli so jih kupiti, a se jim ni izšlo. NE DAM PA AMEN«! Večkrat sva govorila po telefonu, vendar je takoj prekinil, če sem mu omenil nogavice. Vse skupaj je šlo že v pozabo, Jože se je upokojil in se odselil v njegov rojstni kraj na Brezje. 20. junija  2003 je Jože umrl pa tega nismo vedeli. Brez osmrtnice in le v ožjem krogu so ga pokopali.

  Artilerijci smo vsakemu borcu naše enote poslali čestitke za rojstni dan, tako tudi Velušček Jožu. Njegova žena me je telefonsko obvestila, da je preminul, in da ni potrebno pošiljati kakšnih vabil ali obvestil, ker ga ni več. Prosil sem jo, če lahko pridem s še enim artilerijcem osebno izreči sožalje. Privolila je, tako sva s kolegom neko popoldne prestopila njen prag na Brezjah. Po daljšem razgovoru ob pitju kave, smo prišli na pogovor malo okoli ovinkov, tudi na njegove nogavice. Žena pokojnika je potrdila zanimanje za njih, a je bil mož vztrajen in za nogavice nedosegljiv. Govoril je, da bo to zapustil svojemu sinu za spomin. Ja, ja, sinu, ki mu je partizanščina deseta briga. Spoštovana gospa, predno mislite nogavice zavreči vas prosim, če me lahko obvestite. Mi bi jih dali v CERKLJANSKI MUZEJ. Tovariša, obvestila vaju bom. Tako smo se pozdravili in s prijateljem sva odšla. Ko prideva do srede dvorišča, naju pokliče in pravi, če lahko malo počakava. Po kakšnih 5 minutah pride k nama z vrečko v roki rekoč: „Tovariša, tu so nogavice, zakaj bi še enkrat hodila. Srečna bom če bodo na ogled v MUZEJU“. Nisem vedel kako naj se zahvalim. Preko ceste je bila trgovina, skočil sem tja, kupil kilogram mlete kave jo izročil gospe Velušček s pripombo: „To vam poklanjamo v imenu artilerije, za nogavice pa dobite zahvalo od CERKLJANSKEGA MUZEJA“.

  Ob priliki občinskega praznika občine CERKNO, smo županu v prisotnosti g. Janeza Podobnika ter številnih gostov, nogavice izročili s pripombo:“ Te nogavice so zagledale luč sveta v Planini nad Cerknem, zato naj v CERKNEM TUDI OSTANEJO“. Muzej in župan pa sta se darovalki lepo zahvalila za velikodušno potezo.

Na srečo je bila odločitev v mojih rokah, saj so resnično ostali praznih rok tudi drugi prosilci.

 

Ribnica 17 novembra 2008                                                               Jekler Matevž-Iztok 

 

………………………………………………….

Likalnik na žerjavico / oglje

Predmet je za fotografiranje posodila družina EB.

………………………………………………….

Šolske potrebščine / leta 1916-1917

* “puščica”, svinčniki, barvice
* zvezek Nemška lepopisnica 1917, šola: Device Marije v Polju, Lj – 1916/17
* zvezek Slovenska spisovnica 1916, šola: Device Marije v Polju, Lj – 1916/17
 
 
 
 
Predmete je za fotografiranje posodila gospa Demšar.
 
………………………………………………….
 

Domov   home oranž

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja