□ Tome Janez

 

MEDVOŠKI OBRAZI

 

…. 
 
jt_73-janez-1973
Janez Tome
 
jt_058-janez_necak-emakopac-e-w_0
 
Ema Gortnar, na klavirju jo spremlja stric Janez Tome.
….
 
 
 
 Janez Tome
 
 
….
 

….

 

Gortnar Ema, prof. glasbe (2005): Diplomska naloga »Ustvarjalnost glasbenega pedagoga Janeza Tometa«. Akademija za glasbo, program Glasbena pedagogika.

….

 ŽIVLJENJEPIS JANEZA TOMETA

Življenska pot Janeza Tometa (1942 – 2002)

Janez Tome je bil rojen v Preski pri Medvodah – Preska 56 (danes Škofjeloška cesta 2) – pri Marici. Oče Anton – po domače Marič’n Ton’k in mama Marija – po domače Marica – rojena Mrak sta imela šest otrok: Tončko, Francija, Marijo – Marično Maro[1], Meto, Toneta (krščen Anton) in najmlajšega med njimi – Janeza, rojenega 19.12.1942. Krščen je bil v župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika v Preski.

Življenje Janeza Tometa je bilo že v prvem letu usodno zaznamovano s posledicami okupatorjevega nasilja v drugi svetovni vojni. V starosti desetih mesecev je postal okupatorjeva žrtev. 24. oktobra 1943 so namreč v bližini njegove rojstne hiše partizani minirali nemški tovorni vlak, ki pa je imel tudi vagon poln razstreliva. Eksplozija vlaka z razstrelivom je povzročila ogromno škode, bile pa so tudi smrtne žrtve. Janez, ki je ležal v svoji posteljici, je zaradi zdrobljenega stekla dobil hude poškodbe oči in obraza. Tudi ostali domači so bili ranjeni, toda ne tako hudo kot Janez. Zaradi poškodb so ga takoj odpeljali v bolnišnico na Golnik in nato v Ljubljano, da bi mu ohranili vid, kar pa se jim po sedmih mesecih zdravljenja in sedmih operacijah ni posrečilo. Na levo oko je popolnoma oslepel, medtem ko je zdravnikom uspelo ohraniti vid na desnem očesu. Izguba očesa in dolgotrajno zdravljenje v bolnišnicah v najbolj ranem otroštvu je pustilo posledice v njegovi osebnosti. Po pripovedovanju njegove sestre Mare, so mu drugi otroci zaradi poškodovanega očesa nagajali in se norčevali. Posledica tega je bila, da se z drugimi otroki ni rad družil. Bratje in sestre so bili zaradi tega, da ne bi izgubil vid še na drugo oko, do njega zelo zaščitniški. Pogosto je tožil o glavobolih in težavah z zdravim očesom, predvsem pri branju. Imel je tudi velik strah pred dodatnimi poškodbami, predvsem da bi si poškodoval zdravo oko. Zato se je izmikal tudi igram, kjer je bila prisotna možnost poškodb.

O svojem življenju in tudi o tem dogodku je napisal nekaj besed v enem svojih zapiskov, v katerem tudi omenja, da je posledice te nesreče z odraščanjem vedno bolj občutil.

Družina ni nikoli živela v izobilju. S skromnim očetovim zaslužkom je bilo potrebno preživljati šest nedoraslih otrok, ki so hodili v šolo skromno oblečeni, saj je denarja primanjkovalo še za najnujnejše reči. Ker je bil oče zaradi večurnega delovnega časa zdoma, je bil večji del vzgoje prepuščen materi, ki je hotela otrokom s svojo veliko ljubeznijo dati tisto, za kar je bila sama v veliki meri oškodovana v otroštvu. Oče je bil trdega značaja in vase zaprt človek. Ker v otroštvu sam ni občutil ljubezni, je tudi svojim otrokom ni znal izkazovati. Ni se jim znal približati, ker se mu je to zdelo nepotrebno, tuje, kljub temu, da jih je imel rad. Nehote so bili z očetove strani prikrajšani za najlepše. Veliko pomanjkanje je privedlo očeta do tega, da je šel včasih tudi v gostilno in ko se je vrnil domov, vse njegovo početje ni bilo najprimerneje za doraščajoče otroke. Nasprotno je pa mati hotela s svojo dobroto vse to popraviti.

Otroci so se med seboj razumeli. Janez se je, da bi pozabil kako lepo je nekaterim drugim otrokom, mnogokrat usedel h knjigam. Veliko jih je prebral.

Z glasbo se je Janez Tome prvič srečal že kot otrok doma, saj so njegovi starši, bratje in sestre vsak večer prepevali večglasno slovenske ljudske in umetne pesmi. Poslušati so jih prihajali tudi drugi ljudje, ob nedeljah po maši pa so na dvorišču prirejali prave koncerte, kjer so peli in igrali. Mama Marica je igrala na orglice, oče Ton’k pa je igral bariton pri gasilski godbi v Preski. Z glasbo so se večinoma ukvarjali tudi njegovi bratje in sestre. Franci je pel pri Medvoškem moškem pevskem zboru in igral rog pri medvoški godbi, Mara je že od otroških let v pevskem zboru, v cerkvi sv.Janeza Krstnika tudi kot solistka. Opozoriti kaže, da so ta zbor vodili tudi nekateri znani organisti, med njimi Lovro Hafner – skladatelj in organist, Anton Tramte – izdelovalec orgel in harmonijev in Ivan Pišlar. Tudi Meta je prepevala v tem zboru in Tone, ki še danes igra trobento kot aktivni član medvoške godbe.

Janez se je že kot otrok izkazal za dobrega organizatorja in vodjo domačih koncertov.

Leta 1949 je začel obiskovati osnovno šolo in nižjo gimnazijo v Preski.

V petem razredu osnovne šole se je začel učiti klavir v glasbeni šoli, ki je bila takrat na OŠ Preska, pri profesor Brazovi, ki je bila učiteljica na tej šoli. S študijem klavirja je nato nadaljeval v glasbeni šoli na Svetju pri Medvodah. Ker doma ni imel klavirja je hodil vadit k sosedom, Šušteršičevim, po domače ˝Tometovim˝, ki so imeli na Seničici gostilno in to, kasneje pa v glasbeno šolo.

Prvi klavir je Janez Tome dobil okrog leta 1958/59 od Antona Tramteta , izdelovalca orgel in harmonijev, prenovljenega in prirejenega iz koncertnega klavirja. Leta 1957 se je udeležil 1. tekmovanja učencev glasbenih šol Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana, kjer je kot učenec 4. razreda klavirskega oddelka glasbene šole Medvode prejel pohvalo in nagrado. Ko je obiskoval sedmi razred osnovne šole v Preski je bila v Ljubljanskem dnevniku tudi kritika o nastopu učencev glasbene šole Medvode, v kateri piše, da je Janez dobil najboljšo oceno za izvedbo Neapeljske pesmi Petra Iljiča Čajkovskega. Na nižji glasbeni šoli v Medvodah je končal sedem letnikov klavirja.

Igrati je znal precej instrumentov: klavir, oboo, kot samouk pa še harmoniko, saksofon, kitaro, blok flavto in citre. S citrami je nastopil tudi kot Kekec v 5. razredu osnovne šole.

Po končani nižji gimnaziji se je leta 1957 vpisal na Učiteljišče v Ljubljani. V četrtem in petem letniku je obiskoval specializacijo iz glasbene vzgoje pri prof. Pavletu Kalanu. V četrtem letniku Učiteljišča je na vokalnem koncertu, ki so ga priredili v počastitev praznika dela in 20-letnice vstaje v dvorani socialnega zavarovanja na Miklošičevi, dirigiral mešanemu pevskemu zboru 4. in 5. letnika te šole, Foersterjevo pesem Krasnij sarafan. Leta 1962 je diplomiral na Učiteljišču z diplomsko nalogo: »Vpliv Orffovega instrumentarija na otrokov vsestranski razvoj«. Zaključni izpit je opravljal leta 1962 in ga opravil s prav dobrim uspehom. Na Učiteljišču je prejel tudi priznanje za sodelovanje na reviji leta 1961.

V šolskem letu 1960/61 se je začel učiti oboo pri prof. Bregarju Franju na Zavodu za baletno in glasbeno izobraževanje v Ljubljani, hkrati pa je igral sedmo leto klavir na nižji glasbeni šoli v Medvodah.. Leto prej se je oboo učil že na nižji glasbeni šoli v Medvodah. Na Zavodu za baletno in glasbeno izobraževanje v Ljubljani je končal tri letnike oboe, harmonije, zgodovine in solfeggia.

Zaradi poškodbe očesa po končani srednji šoli ni služil obveznega vojaškega roka. Vojaška zdravniška komisija ga je proglasila za vojaško nesposobnega.

V šolskem letu 1963/64 se je vpisal kot izredni študent na Pedagoško akademijo v Ljubljani – odsek za glasbeno vzgojo, kjer je tudi uspešno diplomiral 1972 z diplomsko nalogo: »Muzikoterapija«.

Po opravljeni diplomi na Pedagoški akademiji se je vpisal na drugo stopnjo Glasbene akademije v Ljubljani – oddelek za glasbeno pedagogiko, kjer je 1976 diplomiral z nalogo: »Muzikoterapija v pedagoškem procesu«.

Svojo ženo, Marijo Štular, iz Zgornjih Dupelj 52, pa je spoznal v Novigradu v koloniji leta 1965, kamor je več let hodil z otroki v poletne kolonije, prvič že v četrtem letniku učiteljišča. Februarja leta 1968 sta se poročila. V zakonu so se jima rodili trije otroci: Anže, Andraž in Jernej. Kot je sam pogosto z žalostjo omenil, se nobeden od njegovih sinov ni ukvarjal z glasbo. Bilo je sicer nekaj zanimanja za učenje klavirja, vendar premalo vztrajnosti in resnega dela.

Marca leta1968, mesec dni po poroki, se je Janezu in njegovi sestri Meti v Ljubljani zgodila huda prometna nesreča, v kateri so življenje izgubili štirje ljudje, med njimi tudi Meta. Janez je bil edini potnik, ki je nesrečo preživel, a so se zdravniki štiri dni borili za njegovo življenje. Doživel je hud pretres in manjšo okvaro možganov in posledice tega nosil vse življenje. Po prihodu iz bolnišnice je okreval še doma, dokler ni v juniju zopet začel poučevati. Zaradi nesreče je nekaj časa po vrnitvi na delovno mesto delal le polovični delovni čas.

V zvezi z nesrečo se je zgodil še en dogodek, ki je bil za Janeza zelo pomemben. Ko je ležal v bolnici v komi, so ga zdravniki vsak dan pregledovali. Ker na eno oko ni reagiral, so ga hoteli operirati na možganih. Rešil ga je ravnatelj OŠ Preska g. Žagar, ki je bil takrat prav tako v bolnišnici. Ko je slišal, da ga želijo operirati, ker na eno oko ne reagira, jim je povedal, da ima poškodovanega. Predstojnik mu je rekel, da je Janezu rešil življenje, ker bi mu drugače odprli glavo.

Omeniti kaže tudi njegovo družbeno aktivnost v Socialistični zvezi delovnega ljudstva, Društvu prijateljev mladine, Planinskem društvu, Društvu glasbenih pedagogov Slovenije, Prosvetnem društvu Svoboda in pri Odru mladih kulturno umetniškega društva Pirniče.

Leta 1986 mu je Republiški komite za borce in vojaške invalide po dolgih letih pravdanja priznal 70% okvaro organizma in na tej podlagi je bil razvrščen kot civilni invalid v V. skupino.

Leta 1990 je bil gost oddaje na radiu Glas Ljubljana pri novinarju Jožu Logarju, in nato še leta 1991 na prvem programu RTV Ljubljana pri novinarju Silvu Teršku. Silvo Teršek je o njem napisal tudi članek v Kmečkem glasu, z naslovom ˝Življenje ni praznik˝, v katerem lahko preberemo, kaj je Janez ob glasbi čutil, kaj mu je glasba pomenila … (priloga 1).

Janezovo glasbeno ustvarjanje je na žalost prekinila bolezen, ki je načenjala njegovo zdravje kar nekaj let. Junija 1993 je zaradi hude sladkorne bolezni padel v komo. To je povzročilo tako hudo okvaro možganov, da je bil nezmožen sam opravljati kakršnakoli življenjska opravila. Od poletja 1993 leta je bil pod zdravniško oskrbo v domu za ostarele v Škofji Loki. Po dolgotrajni hudi bolezni je umrl 15.12.2002, tik pred njegovim šestdesetim rojstnim dnevom.

 

 Poklicno delovanje

V šolskem letu 1962/63 se je kot učitelj razrednega pouka zaposlil v Osnovni šoli Preska. V šolskem letu 1963/64 je začel poučevati glasbeno vzgojo na srednji in višji stopnji osnovne šole. Leta 1966 je opravil strokovni izpit za učno in vzgojno osebje v šolah in drugih vzgojnih in izobraževalnih zavodih. Osemindvajset let je poučeval glasbeno vzgojo v nižji, srednji in višji stopnji osnovne šole v Preski.

Vodil je tudi otroški in mladinski pevski zbor, krožek Orffovega instrumentarija in krožek Mladi komponist. S pevskim zborom se je udeleževal različnih prireditev in pevskih revij. Z njim je sodeloval tudi na nekaterih vidnejših prireditvah. V Cankarjevem domu je ob obletnici osvoboditve Ljubljane nastopil mladinski pevski zbor osnovne šole Preska z njegovimi pesmimi: Rdeči cvet, Kurirka, Očka, moj očka.

Poleg redne službe je osem let poučeval glasbeno vzgojo v Posebni osnovni šoli v Kranju (do leta 1968).

Z Zavodom socialistične republike Slovenije za šolstvo je sodeloval pri sestavi učnega načrta za glasbeno vzgojo za šole s prilagojenim programom. Domnevam, da je to sodelovanje potekalo v času, ko je Janez Tome poučeval glasbo na posebni osnovni šoli v Kranju.

Eno leto je delal v Svetovalnem centru v Ljubljani kot muzikoterapevt z otroki s posebnimi potrebami.

Leta 1976 je prevzel vodenje Lovskega pevskega zbora Medvode, ki ga je uspešno vodil do leta 1978. V tem času se je zbor udeležil dveh srečanj lovskih pevskih zborov in rogistov Slovenije in sicer prvič v Sodražici in drugič v Mariboru. Ob deseti obletnici je v knjižici Lovskega pevskega zbora Medvode napisal tudi nekaj besed kot nekdanji zborovodja ( priloga 2). Ob petnajsti obletnici zbora pa je izšla knjižica v kateri piše, da je zbor pod njegovim vodstvom prerasel okvire Lovske družine Medvode in so pričeli poleg lovskih pesmi prepevati tudi slovenske umetne, renesančne, delavske in partizanske pesmi. (priloga 3).

Leta 1979 je Janez Tome začel uveljavljati kandidaturo za učitelja glasbene vzgoje na Pedagoški akademiji. Ko je prvič uveljavljal kandidaturo ni bil sprejet. V letu 1979 je vložil še prošnjo za izvolitev v naziv predavatelj višje šole za predmet Metodika glasbene vzgoje. Habilitacijska komisija Pedagoške akademije je decembra 1979 sprejela stališče, da Janez Tome izpolnjuje pogoje za izvolitev v naziv predavatelj višje šole za predmet Metodika glasbene vzgoje. Na podlagi tega poročila ga je svet Pedagoške akademije habilitiral v naziv višji predavatelj za predmet Metodika glasbene vzgoje za dobo petih let na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Predmet je začel poučevati na akademiji v šolskem letu 1980/81 na oddelku za učitelja razrednega pouka in oddelku za glasbeno vzgojo (Novo Mesto in Nova Gorica). Predavanja pa je imel tudi v Gorici v Italiji.

Leta 1985 ga je svet Pedagoške akademije na seji ponovno izvolil v naziv višji predavatelj za predmet Metodika pouka glasbene vzgoje.

Leta 1985 se je javil na razpis za delo in naloge rednega učitelja za predmet Metodika pouka glasbene vzgoje in Glasbeni praktikum na oddelku za predšolsko vzgojo.

Na podlagi sklepa komisije za delovna razmerja Pedagoške akademije se je zaposlil v šolskem letu 1986/87 na akademiji kot zunanji sodelavec za predmet Glasbeni praktikum na oddelku za predšolsko vzgojo, za opravljanje del in nalog visokošolskega učitelja.

Leta 1987 ga je Pedagoška fakulteta (do leta 1987 Pedagoška akdemija) zaposlila za nedoločen čas s polnim delovnim časom za opravljanje del in nalog predavatelja za glasbeni praktikum, na oddelku vzgojitelj predšolskih otrok.

Takrat je tudi zapustil delovno mesto na OŠ v Preski. Vendar je kljub temu, da ni več poučeval na OŠ v Preski, z njenimi učitelji še vedno sodeloval. Predvsem z otroškim zborom, ki ga je pogosto spremljal na raznih prireditvah, in zborovodkinjo Vero Šmelcer.

Leta 1990 je na Pedagoško fakulteto v Ljubljani naslovil prošnjo za izvolitev v naziv predavatelj za predmet Glasbeni praktikum. Strokovna komisija Pedagoške fakultete je soglasno izvolila Janeza Tometa v naziv predavatelja za predmet Glasbeni praktikum. Odbor za kadrovske zadeve je soglasno podprl njegovo izvolitev v naziv predavatelj za predmet Glasbeni praktikum. Tudi znanstveno pedagoški svet Pedagoške fakultete ga je na seji izvolil v naziv predavatelja za predmet Glasbeni praktikum, na podlagi ugotovitve strokovne komisije: ¨ …da je kandidat Janez Tome ustrezno strokovno usposobljen, ima ustrezno vrsto in stopnjo izobrazbe. Kandidat je tudi ustrezno pedagoško usposobljen, ima obsežno in raznoliko 32-letno pedagoško prakso. Ker je kandidat tudi sam glasbeno ustvarjalen, bo lahko z lastnim zgledom spodbujal študente k ustvarjalnemu glasbenemu delovanju, kar je ena od osnovnih nalog predmeta Glasbeni praktikum.˝ Pedagoška fakulteta mu je leta 1992 izdala odločbo o razvrstitvi na delovno mesto visokošolskega učitelja za predmet Glasbeni praktikum na oddelku za predšolsko vzgojo.

S svojimi študenti na pedagoški akademiji je pripravljal tudi raziskovalno nalogo: Glasbena vzgoja kot element socializacije romskih otrok.

Na Pedagoški fakulteti je tako poučeval vse do usodne bolezni junija 1993, ki je dokončno prekinila njegovo delo in glasbeno ustvarjalnost.

Predavanja in učne nastope za učitelje je imel v posebnih šolah (Kranj, Tržič, Jesenice, Novo mesto, Zagorje, Celje, Maribor, Vipava).

Poleg tega je predaval tudi vzgojiteljicam predšolskih otrok občine Ljubljana-Šiška, Litija in Cerknica o vplivu glasbe na otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju in o drugih aktualnih temah glasbene vzgoje, kot so: Glasbena pravljica, Glasba v družini, Uporaba Orffovega instrumentarija pri glasbeni vzgoji predšolskega otroka, Poslušanje glasbe in njen vpliv na razvoj predšolskega otroka, Razvijanje otrokove glasbene ustvarjalnosti v predšolski dobi, Glasbena terapija in njena vloga pri socializaciji in osebnostnem razvoju otroka.

Na povabilo Zavoda socialistične republike Slovenije za šolstvo – organizacijska enota Kranj je imel učne nastope in predavanja za učitelje v osnovnih šolah (Kranj, Preddvor, Radovljica, Škofja Loka, Jesenice, Medvode).

Janez Tome je v obdobju svojega poklicnega glasbenega delovanja dobil številna priznanja in nagrade. Poleg že omenjenih je od društva prijateljev mladine Kranj, l. 1962, prejel priznanje za uspešno delo z mladino v kolonijah.

Na II. mladinskem festivalu je dobil prvo nagrad za pesem ¨Poiščimo si novega Boga˝,, ki je bilo leta 1969 v Ljubljani.

Leta 1970 je prejel priznanje Skupščine temeljne izobraževalne skupnosti Ljubljana za izredne uspehe pri vzgoji in izobraževanju mladine v letu 1969.

Občinska zveza društev upokojencev Ljubljana-Šiška mu je leta 1977 in 78 v okviru ˝Tedna upokojencev˝, kot vodji pevskega zbora OŠ Preska podelila posebno zahvalo pri organizaciji in sodelovanju.

Za uspešno delo v društvu oziroma za pomoč pri uresničevanju društvenega programa mu je Planinsko društvo PTT Ljubljana leta 1982 izreklo priznanje in zahvalo.

Janez Tome in njegova vloga v muzikoterapiji

Janez Tome je bil eden prvih, ki se je pri nas začel resno ukvarjati z muzikoterapijo, saj se je ta stroka v zdravstvu in glasbi pri nas pojavila šele v začetku sedemdesetih let.

Janez se je začel ukvarjati z muzikoterapijo povsem slučajno, ko je bil leta 1962 v zdravstveni koloniji v Novigradu z otroki z motnjami v duševnem razvoju. V koloniji je imel glasbeni krožek, ki so se ga udeležili tako zdravi kot otroci z motnjami v duševnem razvoju. Janez je pri opazovanju otrok pri običajnih opravilih opazil, da se otroci pri glasbenem krožku obnašajo čisto drugače, bolj sproščeno in umirjeno. Otroci, ki so se igrali sami zase, pa so se začeli vključevati v skupinske igre. Vse to je Janeza vzpodbudilo, da se je začel zanimati za otroke z duševnimi motnjami. Na predlog ravnateljice Posebne osnovne šole v Kranju, g.Zevnik Anke, je v jeseni začel na njihovi šoli poučevati honorarno glasbeni pouk.

Njegovo delo s prizadetimi otroki je temeljilo na njegovem glasbenem znanju in na podlagi spoznanj, ki so bila v tistem času v svetu na področju muzikoterapije.

Ker je pri otrocih z motnjami v telesnem in duševnem razvoju tudi psihofizična neskladnost, je Janez pri svojem delu z njimi dajal poseben poudarek vzgoji ritmičnega posluha. Znano je namreč, da z razvijanjem ritmičnega posluha blažimo in odpravljamo neskladnost psihomotorike. Pri delu je upošteval tudi ostale elemente glasbene vzgoje: petje, melodično vzgojo, spodbujanje ustvarjalnosti, gibanje, izrazni ples, igranje na instrumente in vzgojo k poslušanju glasbe. Pri svojem delu je izhajal iz izštevank, ki so jih spremljali s ploskanjem, udarjanjem in instrumenti. Svoje doživljanje ob glasbi so otroci izražali tudi z gibanjem in izraznim plesom, saj je gibanje pri prizadetih otrocih zelo dobro sredstvo za izražanje, nekaj, česar se lahko poslužuje vsak na nivoju svojih zmožnosti.

Velik poudarek pa je dajal Janez pri svojem delu tudi instrumentom. Z njimi so otroci izražali svoja doživetja, poleg tega pa so se tudi duševno in telesno razvijali.

Njegov primarni cilj ni bil te otroke vzgojiti v glasbenike, marveč jih vzgojiti v ljudi s pomočjo vpliva, ki ga ima glasba nanje.

V letih, ko je delal na posebni šoli, je pri prizadetih otrocih prišel do vidnega napredka v njihovem razvoju. Z glasbo je sproščal njihovo telo in duševnost. Nekateri otroci, ki so bili apatični, so postali aktivnejši, podaljšal pa se je tudi čas njihove koncentracije. Otroci so veliko bolje kontrolirali in usklajevali gibe, ki so ponavadi pri teh otrocih bolj krčeviti in nerodni.

Na podlagi svojih izkušenj je želel vse to združiti v svoji diplomski nalogi na Pedagoški akademiji z naslovom Muzikoterapija. Svoje delo pa je potem nadaljeval v diplomski nalogi na Akademiji za glasbo z naslovom Muzikoterapija v pedagoškem procesu. V diplomski nalogi je obdelal naslednje vsebinske sklope: Otrok predšolske dobe in glasba, Glasba v družini, Glasba in otrok do sedmega leta, Otrok in njegovo ritmično izražanje, Otrok osnovne šole in glasba, Otrokova glasbena ustvarjalnost, Duševno prizadet otrok in glasba, Potreba estetske vzgoje in njene možnosti pri duševno prizadetem otroku, Glasbena vzgoja v posebni šoli, Muzikoterapija, Glasba in živčni sistem, Vpliv glasbe na telesne reakcije, Sinestezija, Rezultati in opažanja pri muzikoterapiji v posebni šoli v Kranju, Zavodu za rehabilitacijo invalidne mladine v Kamniku in Svetovalnem centru v Ljubljani.

Po nekaj letih službovanja je na željo Zavoda za šolstvo napisal predlog, osnutek za nov učni načrt za glasbeni pouk v posebnih osnovnih šolah v Sloveniji, ki je bil v celoti sprejet.

V zvezi s svojimi ugotovitvami in izkušnjami je sodeloval tudi na treh svetovnih simpozijih Muzikoterapije. Leta 1975 v Zagrebu z referatom Muzikoterapija in duševno prizadet otrok, leta 1976 v Poreču z referatom Muzikoterapija in telesno prizadet otrok in leta 1977 v Opatiji z referatom Muzikoterapija in vedenjsko moten otrok.

Napisal je tudi strokovni članek Vpliv glasbe na razvoj duševno prizadetega otroka, ki je izšel v reviji Grlica (leto 1972/73, številka 3-4) in članek o 3. mednarodnem simpoziju o muzikoterapiji v Zagrebu v reviji Naš zbornik 8 (leto 1972, številka 4).

Eno leto je sodeloval s Svetovalnim centrom v Ljubljani kot muzikoterapevt za otroke z vedenjskimi motnjami.

                                                                                                                            Gortnar Ema

[1] – moja mama

 

….

home-oranz     Domov

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja