Edo

… fotografirati stara mestna jedra je lahko prijeten izziv fotografu, kateremu to ni vsakodnevno delo. Značilno za zadnje čase je odkrivanje starih razglednic, ki nam poleg vedut dočarajo tudi marsikaj preminulega. Iz teh posnetkov zaznamo spremembe, ki pišejo zgodovino.

Koledar nima posebnih želja pa vendar nam ponudi dvanajst fotografij slovenskih mest, čeprav so nekateri posnetki v koledarju bolj drobci nekega mesta. Fotografi se namreč namerno izogibajo vsemu, kar ne sliši v prvotno okolje, kar je danes tujek pa naj bo to neprimerna svetilka, smetnjak, moderen kiosk ali avtomobil. Kjer smo lesena okna in vrata nadomestili s kovinskimi, mesto pa zaudarja po čebuli in »roštilju«. Mogoče fotografije zato nekaj izgubijo na dokumentarni vrednosti, tako očiščene pa bolj poudarijo lepoto motiva (mesta). Prav to ovrednoti avtorjevo delo, objavljene fotografije pa nam na nevsiljiv način dočarajo poglede, mimo katerih vsak dan hitimo in jih niti ne opazimo.

Tudi te fotografije, napravljene v drobcu časa, že pišejo zgodovino…

 

Dediščina na fotografijah …

Iz njih nam zadišijo klobase in zelje, se širi vonj po mleku in sveže pečenem kruhu. Kjer se trgovec in rokodelec prikljanjata mimoidočim in kjer gospod čevljar umerja nove čevlje gospodu učitelju. Cvili nam mestni tramvaj, po cesti pa se zasliši glas »lonce flikat, marele popravljat, nože in škarje nabrusit ….«

Tudi tako, nehote, se beleži zgodovina na fotografijah, ki naj bi jih ohranili za nas in za naše zanamce.

 

Edvard Edo Primožič – fotograf / 1975

 

Medvode, Most čez reko Soro  (foto Edo Primožič)

Medvode, Most čez reko Soro (foto Edo Primožič)



 

3 responses to “Edo

  1. Očarana in navdušena nad idejo, širino in vztrajnostjo avtorja/avtorjev.
    Najbrž mora res preteči kar nekaj Save in Sore, da dozorimo in se zavemo, kaj pomeni, dom, družina, prijatelji, ožja in širša skupnost, narod. Še najbolj se tega zaveš, ko nisi več del domačega okolja. Ko mene povprašajo, od kod sem, zelo plastično povem, da sem rojena Medvodčanka, ki spi v Kamniku, poje v Ljubljani, s terenskim delom pokriva osrednjo Slovenijo in se potepa po gorah domovine in Balkana. Ponosna nase, na domači kraj in širšo domovino. Naj se ideja plemeniti s pomočjo krajanov ( mladih in malo manj mladih) dozori v uspešen projekt. Čas je neusmiljen in včeraj je že zgodovina. Naj bo zapisana, fotografirana in shranjena za zanamce.
    Srečno, Nadja Uršič

  2. O, s kakšnim zanimanjem sem si pogledala zbrano gradivo! Nekaj povsem drugega je, ko spoznaš kakšnega človeka na sliki, pa domačijo, kjer si rastel ali pa znane hiše, med katerimi si se potikal kot otrok. Pa kaj novega izveš, o čemer so nas najbrž kdaj že podučili, pa nas takrat ni zanimalo. Prvič, ko pridem spet domov (mimogrede, tista gostilna in mesnica s kopališčem, pr’ Jesihu, je moj dom in Jesih je bil moj dedek) moram na podstrešje, kjer se nekje skriva škatla spominov, beri starih fotografij. Vsaj ene enake, gledališke se spomnim, da sem jo že videla, pa še kaj starega je gotovo tam vmes. Nekaj Sore je že preteklo od kar sem se preselila in eno morje je že polno njene vode, od kar sem hodila v Presko v šolo, ampak tisti vredni spomini so nekako ostali. Lepo je, da se nekdo trudi, da bi spomin ohranil tudi na tak način, zato le pohvale za ves trud do sedaj. Škoda je, ker je spletna stran malo skrita in sem tudi sama nanjo naletela bolj po naključju. Bom pa link malo delila, morda se najde še kdo, ki bo navdušen.
    Skratka, ko najdem doma kaj uporabnega, dostavim!
    Veliko uspešnega dela še naprej želim!
    Lidija Jerkič

    • Lidija, hvala za spodbudne besede. Svet je res majhen odkar imamo internet. Vesel bom vsake nove pridobitve fotograjij, opisane zgodovine, podatkov o družini Jesih, …. Tako malo imamo zapisanega o Medvodah, zgodovina gre v pozabo.
      Hvala.
      Lep pozdrav Bore

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja