□ Učna pot: Po sledeh divjega petelina

….

 

Polhograjsko hribovje je najnižji in Ljubljani najbližji del zahodnega predalpskega sveta. Na jugu sega do Ljubljanskega barja, na vzhodu do Ljubljanskega polja, na severu pa do Sorškega polja in Poljanske doline. Večji del leži v porečju Gradaščice. Od Škofjeloškega hribovja ga razmejujeta Poljanska Sora in Brebovščica. Za vse reke in potoke v Polhograjskem hribovju je značilen hudourniški značaj. Največje poplave so bile leta 1926, huda povodenj pa je bila tudi leta 1924, ko so bili uničeni mlini in žage v Mačkovem in Petačevem grabnu. Poleg velike gospodarske škode so bile tudi človeške žrtve. Zato so v 20. stoletju, zlasti v letih 1925–1940, opravili obsežna proti hudourniška dela in poskrbeli za protierozijske ukrepe.

Značilni so priostreni dolomitni vrhovi, ki so dali hribovju priljubljeno ime Polhograjski Dolomiti. V kamninski sestavi so poleg dolomita prisotni tudi apnenec, razne neprepustne kamnine in majhen delež vulkanskih kamnin. Kot večja sklenjena površina se apnenec pojavlja v planoti Ravnik, kjer opazimo tudi kraške pojave. Med vrhovi, ki izstopajo iz soseščine s strmimi skalnatimi področji, sta najbolj znana Grmada (898m) ter gora Sv. Lovrenc. Osrednji greben hribovja poteka od Ljubljane (Šentvid) prek Toškega čela (590m), Sv. Katarine (738m), Grmade in Tošča (1021m) do Pasje ravni (1029m).

V rastlinski sestavi prevladuje bukov gozd, na območjih z bolj kislimi prstmi pa tudi kostanj in hrast. V Polhograjskih Dolomitih so rastišča ogroženih in endemičnih (Blagajev volčin) vrst ter klasična nahajališča. Poleg naravnih znamenitosti so v parku tudi kulturni spomeniki.

 

….

Domov home-oranž

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja